Kako govoriti, da nas bodo drugi slišali

Pomlad 2012,
letnik VIII, številka 1

Alja Tasi

Sarah Kane, učiteljica glasu

Če želimo, da nas bodo drugi slišali, nam ni potrebno dvigovati glasu. Nasprotno, utihniti moramo. Najprej moramo znati poslušati, začutiti sogovornika, stopiti v njegove čevlje in ga nato nagovoriti s primernim glasom. Le če bomo ton svojega glasu prilagodili sogovorniku, nas bo ta v resnici slišal. To lahko še posebej hitro opazimo pri otrocih, ki takoj reagirajo na glas. Ne razumejo vedno pomena besed, zato pa toliko bolj razumejo melodijo.

“Takoj slišim, kdo govori s svojim resničnim glasom in kdo ne. In tisti, ki ne, bo najverjetneje imel težave,” pravi Sarah Kane, učiteljica glasu. S svojim znanjem rada pomaga igralcem in še prav posebej učiteljem. Tudi sama je nekoč učila na waldorfski šoli, zato dobro ve, kako mučno je, če ti odpove glas, ko moraš nagovoriti skupino ljudi. In prav težave z glasom so glavni vzrok, da se učitelji odpovedo svojemu poklicu.

Ko glas zataji
“Šele ko nam glas zataji, se začnemo zavedati, kako pomemben instrument je to. In kakšen problem je, če brez glasu stojite pred skupino otrok,” opozarja naša sogovornica. Izguba glasu je pogost problem posebej pri učiteljih začetnikih. “Teh ni nikoli nihče učil, kako naj uporabljajo svoj glas. Lahko si poškodujejo glas tako zelo, da morajo nehati učiti. To je poglaviten vzrok, zakaj učitelji opustijo svoj poklic v prvih petih letih službe. Poškodujejo si glas in ne vedo, kako bi ga popravili.”

Mislimo, da je glas nekaj samoumevnega, a naučiti se obvladati svoj glas je dolgotrajen proces, poudarja Sarah Kane. “Podobno, kot bi se učili igrati na glasbeni instrument. Če začneš klavir igrati pri petih letih, boš pri dvajsetih morda lahko že lahko kaj pokazal. In če je učenje umetnost, potem je glas eden od umetniških instrumentov, ki jih lahko pri tem uporabimo.”

Čeprav je glas za učitelje tako pomemben, jih tega, kako naj govorijo in kakšen ton glasu naj uporabijo, ne učijo nikjer drugje kot v waldorfski šoli. “Glas na otroke vpliva tako rekoč takoj, zato ga lahko uporabim kot vzgojno orodje,” pravi Sarah Kane. “Če z otroki ves čas govorim z zelo visokim glasom, bodo vznemirjeni. Če pa govorim počasi in z mirnim glasom, jih lahko pomirim.”

To je preprosta resnica, a teorija je v tem primeru precej enostavnejša kot praksa. “Besede nas učijo, kako naj govorimo,” nekoliko skrivnostno pripomni naša sogovornica. “Beseda je živa, in to lahko začutimo tako, da prisluhnemo, katere zvoke vsebuje – tako kot v glasbi prisluhnemo posameznim notam. So to topli ali hladni zvoki, hitri ali počasni? Seveda ima vsaka beseda svoj pomen, ampak pomen zvokov presega pomen besede, ki ga zaznamo z razumsko polovico možganov.”

Če torej prisluhnemo melodiji, ne zaznavamo samo pomena besede, ampak tudi njeno kvaliteto. To pa je umetniški proces, ki zahteva svoj čas. Kajti na besede nismo navajeni gledati na tak način. “Besede nagovorijo tudi naše srce, ne samo možganov,” pripomni Sarah Kane.

Se nadaljuje.

Sarah Kane se je v Sloveniji mudila pred kratkim. Na waldorfski šoli v Ljubljani je režirala predstavo, ki so jo učitelji pripravili za svoje učence. Občasno predava tudi na AGRFT.

Objavljeno v Primorskih novicah, 4. 2. 2012