Jesen 2012,
letnik VIII, številka 3
Suzana Tomažič Blatnik, razredničarka 1.r
Šolsko leto 2012/13 je čisto posebno leto. Uresničila se mi je tiha želja in skupaj s trinajstimi prvošolčki sem tudi sama prvič prestopila prag Waldorfske šole v Celju. Pa nismo bili sami. Skupaj z nami je bil tudi travniški palček Pin.
V jutranji zarji se je svetlo sonce zbudilo,
prav vse živalce na ta travnik zvabilo.
Metulji rumeni sušijo si krila.
Na pisanih cvetovih se čebele pridno gostijo,
da do jeseni sladki zlati med naredijo.
Po nebu se puhast oblak pripodi.
Gleda in čaka, se naokoli vrti.
Le kje se njegov prijatelj
travniški palček Pin mudi?
Takrat ga zagleda in, glej, kako
poseben dan za palčka Pina je to.
Prav rad z oblakom po nebu odpeljal bi se,
vendar še ne ve,
ali njegova brada
šest palcev meri že.
Šest palcev dolgo brado ima
travniški palček,
da lahko v svet se poda.
Jo merita z očkom – počasi bolj gre.
Daj očka pohiti! Širni svet Pina čaka že.
In očka odmeri,
bradi šest palcev nameri.
Juhu in juhej! Pin kar poskoči
in se za vožnjo
s prijateljem oblakom
odloči.
Pin na najvišjo travnato bilko je splezal
in bel smetanast oblak podrezal.
Zaklical mu je:
‘Zdaj greva,
prijatelj,
druge dežele odkrivat!
Vse skrivnosti razkriti,
se novih reči naučiti!’
Je švignil oblak visoko v nebo,
s palčkom Pinom v naročju zajadral lepo.
In jadral in jadral …
Prav vsem nam želim, da bi v tem šolskem letu veliko jadrali, odkrivali nove dežele in drobne skrivnosti ter se seveda veliko veliko novega naučili.