Jesen 2012,
letnik VIII, številka 3
Mateja Korošec
3. septembra je v Waldorfsko šolo na Gorenjskem vstopilo enajst prvošolčkov. Ob petju pesmi Široka pot so jih v razred pospremili njihovi starši. Otroci so ponosno prehodili zlato–rumene poti do svojih prostorčkov, ki so jih za njih pripravili škratje. Starši pa so si ganjeni brisali solze sreče.
Lahko rečem, da je bil dan prežet z vsemi dobrimi mislimi ljudi, ki so bili v vseh teh letih kakorkoli povezani z načrtovanjem waldorfske šole na Gorenjskem. Zaenkrat smo še majhni, a le po številu. Po srčnosti ljudi, ki so z nami in ob nas, smo veliki. In ta krog ljudi se vztrajno širi. Lep občutek je, da so z nami še vedno močno povezana dekleta, ki so bile od samega začetka v Iniciativi za ustanovitev waldorfske šole na Gorenjskem: Jasna Soršak, Polona Rob, Lili Benič – Drobac, Tadeja Štular, Andreja Palčič, Neli Štular in Sabina Lavtižar. Tri od njih pa smo trenutno vpete v organizacijo in izvedbo šolskega vsakdana 1. razreda – Simona Pajk , Katarina Jensterle – Nečimer in Mateja Korošec. Našim prvošolčkom dvakrat tedensko svet nemščine odpira vila Francesca, ki jo v razred prinese gospa Ana Fon. Otroci pa bodo spoznali tudi gospo Nevo Zupan, ki jih bo popeljala v svet evritmije. Pri vsakdanji organizaciji nam močno pomagajo potrpežljive tete iz vrtca, ki so na srečo vajene malih otrok in tako razumejo in potrpežljivo spodbujajo začetniške korake naše šole.
In ker vemo, da zgledi vlečejo – prisrčna hvala waldorfskim šolam v Ljubljani, Mariboru in Celju, ki nam s svojim pogumom, voljo in vztrajnostjo kažejo pot.