Jesen 2012,
letnik VIII, številka 3
Severine von Tscharner Fleming
Kmetovanje je naporno, koristno delo, ki pa ga ne smemo jemati zlahka. Potrebna je motivacija. Če ne bi imeli motivacije, bi počeli kaj lažjega, bolj dostopnega, za družbo bolj sprejemljivega. Pa vendar, tukaj smo, odločno, strastno kmetujemo. Zakaj? Vsak od nas ima svoj razlog. To je proces, ki se začne, ko tisto prvo leto preživimo v naravi, ko po nas plezajo in nas pikajo žuželke, ko opravljamo opravila za nekoga drugega.
Vajeništvo je uvod v kmetovanje in za mnoge čas globoke preobrazbe. V prvi vrsti je to veliko časa, ki ga preživimo sami na polju, v spokojnem skednju zgodaj zjutraj, upognjeni pod težkim bremenom, ki mu nismo prav kos. Je izziv v samoti, z obilo časa za kontemplacijo. Lahko je težavno, tišina je lahko samotna. Toda vse to je del te naloge – ugotoviti, kdo si, ko si sam s sabo, kakšen si, ko se smejiš samemu sebi, kako obdržiš mirne misli, medtem ko siliš svoje telo, da dela težje kot kdaj koli prej, kako potolažiš samega sebe, kako naj uriš misli v konstruktivni smeri – ko odstraniš pomisleke in greš naprej. Čas, prostor in tišino uporabiš za to, da stvari premisliš in prideš do neke pomembne odločitve. Naša vzgoja nas ni vedno urila za to, toda to je v resnici kritična samorefleksija naše človeškosti. Preobrazba je velika beseda, toda to je tudi vse tisto, kar se skozi leto dogaja na kmetiji, v intimnem življenju novega kmeta.
Na koncu pridemo do lastnih zaključkov o življenju in o tem, kako ga želimo živeti. Katera vloga se v družbi zdi prava in dobra, v katero fizično okolje se bomo umestili, kaj pomeni kmetovanje. Zame to pomeni, da imam zanesljivo vsakdanjost, ki sloni na čutilih. Začela sem uživati v prizorih, vonjavah, strukturah in ritmih. Sama snovnost tega – zeleneči pašniki, trdna elipsasta jajca, svetleče čisti vrči in zvok njihovih pokrovov, čvrste male tace prašičkov. Naval vsega tega. Priskrbela sem si nekaj lepih pocinkanih veder z lesenimi ročaji, da lahko prašičem bolje izlijem pomije.
Res je, če bi hoteli delati nekaj lahkotnega, ne bi izbrali kmetovanja. In čeprav nas lahko odločitev za kmetovanje geografsko (daleč od luči velikega mesta) in ekonomsko (priklenjeni k našim partnerjem, našim opravilom pri živalih, k naši zemlji in sosedom, ki jih dobimo, povezani z letnimi časi, s težkim delom, s pletjem, namakanjem) marginalizira, je to tudi svoboda. In ta svoboda, da lahko sami mislimo, v tišini, v naravi, to je svoboda, ki jo najbolj cenimo.
Severine Tscharner Fleming kmetuje v dolini Hudson pri New Yorku. Je ustanoviteljica in direktorica Novinci (www.thegreenhorns.net), kakor tudi soustanoviteljica Združenja mladih kmetov (www.youngfarmers.org) in režiserka dokumentarnega filma Novinci, ki je na voljo na njihovi mrežni trgovini.
Članek je bil objavljen na internetni strani: Biodynamic Blog
prevedla Marina Nuvak