V zadnjih stoletjih so ljudje s pomočjo moderne znanosti razvili pojmovanje vesolja kot ogromnega prostora, ki je na redko posejan z zvezdami, galaksijami, črnimi luknjami in podobnimi kozmičnimi telesi. Razdalje med njimi so tako velikanske, da si jih težko predstavljamo. Kdorkoli se poizkusi vživeti v to praznino, bo občutil nelagodje ali celo strah v soočenju s to izjemno globino vesolja. Zaradi takšnega pristopa moderni ‘ljudje zrejo v vesolje in mislijo, da je prostor prazen in da so v tem praznem prostoru zvezde. V preteklosti so kmetje verjeli, da je okoli njih praznina, ko so se premikali okoli. Danes vsi vedo, da je okoli nas zrak, ne pa praznina. Zatorej si lahko zamišljamo, da tudi v vesolju ne obstaja nikjer praznina; v vesolju namreč obstaja materija ali pa duh.’1
Zanimivo je, da je to Steinerjevo izjavo nevede potrdila sodobna znanost z odkritjem, da je vesolje sestavljeno zgolj iz 4% materije, vse ostalo pa je tako imenovana črna materija in črna energija. Razlog za takšno poimenovanje je v tem, da se ju ne more zaznati z nobenim inštrumentom, ki zaznava fizično snov ali energijo. Do njunih odkritij so prišli posredno z odkritjem njunih učinkov na to, kar se lahko zaznava. To dejansko pomeni, da so črna materija in črna energija nefizične narave. Zato bi jih lahko poimenovali duhovna materija in duhovna energija. S tem odkritjem so se materialistični astrofiziki, kozmologi in vsi ostali, ki ne priznavajo obstoja duhovnega sveta, znašli v veliki zagati, kajti z njihovimi koncepti enostavno ne morejo doumeti naravo tega, kar so odkrili. To je razvidno iz izjav: ‘Nihče ne ve iz česa je zgrajena črna materija.’2 ali ‘Nihče nima nobene ideje, iz česa je narejena črna energija.’3 Celo znanstveni teoretiki – to so tisti, ki razvijajo nove miselne modele, s katerimi poskušajo razložiti to, kar znanost odkriva s pomočjo moderne tehnologije – so se sprva odzvali s ‘Pojma nimamo!’4 Nato pa so se lotili brezplodnega teoretiziranja, namesto da bi priznali, da potrebujejo nove ideje, s katerimi bi lahko ustrezno razložili naravo nefizičnih realnosti.
Duhovna znanost pristopa k temu drugače, kajti zaveda se, da ‘takoj ko vstopimo v vesolje, postane uporaba rezultatov našega zemeljskega raziskovanja brezplodna. Metode današnjega izobraževanja povzročajo, da se ljudje nagibajo k temu, da uporabljajo to, kar smatrajo za resnično na našem majhnem planetu, kot merilo za celotno vesolje. Vendar je očitno, da na ta način – ko razglabljamo o teh stvareh z našim intelektom – ne moremo odkriti resnice’5 o ustroju vesolja.
Intelektualni pristop je tipičen na področju znanosti. Na primer, ‘današnja fizična znanost pričakuje, da bo našla vse, kar obstaja na Zemlji, tudi v vesolju. Vendar fizično, takšno kot je, se ne najde v vesolju. Človek je utelešen v fizičnem, v eteričnem6 in v astralnem7. Na drugi strani pa se vesolje začne z eteričnim. Tam zunaj v širšem vesolju se nikjer ne najde fizičnega. To obstaja le na Zemlji.’8 Seveda, zavedati se je treba, da z okultne perspektive spada k Zemlji vso osončje – to je mesec, sonce, in planeti. To je razvidno iz opisov razvoja vesolja, ki so podani v knjigi Okultna znanost. Šele s takšnim pristopom postane razumljiva Steinerjeva izjava, da je ‘prazna domišljija, ko se govori o nečem fizičnem v širšem vesolju. V vesolju obstaja eterično in astralno in tretji element – to je duh.’9 Že samo dejstvo, da je edino, kar zaznavamo o vesolju, ki se razteza zunaj našega osončja, svetloba in različne vrste nevidnih valovanj, nakazuje na to, da tu nimamo opravka z običajnimi zaznavami. Na primer, ‘tu imamo Zemljo, na kateri je človek s svojim eteričnim telesom. Potem imamo okoli Zemlje kozmični eter, ki je enake narave, kot je eterično v človeku. Seveda, eter je sam po sebi neopazen za naša fizična čutila. Vendar pa, če motrimo celotno eterično okolje, potem zagledamo modro nebo, ki v resnici tudi ne obstaja. Vendarle se nam zdi modre barve, zato ker v resnici zaznavamo konec etra. Ko vidimo modro nebo, v resnici zaznavamo kozmični eter, ki je prisoten povsod v vesolju. Dejansko lahko v tem primeru vidimo mejo z nadčutnim svetom, ki se ga lahko zazna v vesolju.
V kozmičnem okolju obstaja tudi astralnost. Kje v vesolju lahko vidimo astralnost, ki sije v naš svet in tako postane vidna? Vsaka zvezda, ki jo vidimo sijati na nebesnem svodu, so v resnici vrata za vstop astralnega. Kjerkoli sijejo zvezde, sije tudi astralno. Če gledamo zvezdno nebo v vsej mnogoteri pojavnosti, bomo na enem mestu videli zvezde zbrane skupaj v rojih, na drugem mestu pa razpršene daleč narazen. V vseh teh čudovitih podobah bleščeče svetlobe postane nevidno in nadčutno astralno telo vesolja dostopno našemu čutu videnja.’10
Ali ni več kot očitno, ko gledamo čudovite fotografije vesolja, ki so nam dostopne s pomočjo Hubblovega teleskopa, da te podobe niso od tega sveta? S pomočjo duhovne znanosti sedaj lahko tudi razumemo, da smo v tem primeru nevede postali jasnovidni, saj lahko ‘v zvezdnem nebesnem svodu zaznavamo odraz duševnega življenja kozmičnega astralnega sveta. Na ta način postane vesolje velikansko, brezdanje življenje, ki je obenem duševno življenje – resnično in dejansko življenje duše. Pomislite, kako mrtvo se nam zdi vesolje, ko gledamo v daljne globine prostora in ne vidimo ničesar drugega kot sijoča in goreča zračna telesa. Pomislite, kako postane vse to polno življenja, ko spoznamo, da so zvezde odraz ljubezni, s katero astralno vesolje deluje na eterično vesolje’11 in kako potem vse skupaj vpliva na življenje na Zemlji. Zatorej ‘ni nič čudnega, da je starodavna, instinktivno jasnovidna znanost opisala naše duševno telo kot astralno ali zvezdno telo, kajti le-to je iste narave kot to, kar deluje in se objavlja preko zvezd.’12
Preberite več v tiskani izdaji.
Opombe:
1 Steiner, From Sunspots to Strawberries … , Dornach, 9.08.1924
2, 3 Članek Confronting the Dark, revija Discover, maj 2013
4 Richard Panek, The 4% Universe, Oneworld Publication, Oxford, 2011
5 Steiner, Michaelmas & the Soul-Forces of Man, Vienna, 30.09.1923
6 Naravo eteričnega lahko najlažje razumemo, če opazujemo aktivnosti rastlin, ki vsebujejo fizično in eterično telo, ki jim omogoča rast, vitalnost, fotosintezo, razmnoževanje, itd. Zaradi tega se imenuje tudi telo življenja, ki ga sestavljajo kozmični etri – t.j. duhovne snovi, ki jih ne moremo zaznavati s fizičnimi čutili, z izjemo toplotnega etra, ki je most med eteričnim in fizičnim svetom.
7 Naravo astralnega lahko najlažje razumemo, če opazujemo živalski svet, kjer vidimo delovanje instinktivne modrosti, ki vodi obnašanje živali. Astralno telo se lahko zaznava s pomočjo jasnovidne zavesti. Vidi se kot avra različnih barv in odtenkov, ki predstavljajo tipične lastnosti bitja. Snov astralnega telesa je duhovna svetloba, ki je v svojem bistvu nasprotje fizični svetlobi, ki jo lahko zaznavamo.
8, 9, 10, 11, 12, 24 Steiner, The Festivals and their Meaning, Dornach, 4.06.1924