Poletje 2015,
letnik XI, številka 2
Liliana Benić Drobac
Rumena barva je svetloba, ki jo je nekoliko udušila tema. Modra pa nastane iz teme, ki jo nekoliko oslabi svetloba.
Johann Wolfgang von Goethe
Goethejeva teorija barv temelji na tem, da je svetloba homogena in da se barva ustvari samo s prisotnostjo teme. Za njega je temina bistvena komponenta barve. Goethe ni želel razumeti objektivne stvarnosti, ki jo je proučevala Newtonova fizika in je trdila, da so vse barve vsebovane v beli svetlobi ter da je tema le odsotnost svetlobe.
Razlika med Goethejem in Newtonom je bila očitna: prvi ni bil zadovoljen z ‘načelom’ ali teorijo, ki bi razložila vse barvne manifestacije na tem svetu. Namesto tega je želel, da bi našli manifestacijo barve, ki bi bila ‘ključ’ za razumevanje, ne formule, temveč dejanskega smisla pojavov, ki bi ga lahko videl z lastnimi očmi.
Iz nauka o barvi je nastal Goethejev barvni trikotnik, ki pojmuje rumeno in modro barvo kot dva skrajna ekstrema, primerljiva s svetlobo in temo, in pozicionira ti dve barvi v bazo trikotnika, rdečo barvo pa kot produkt njune združitve (svetlobe in teme, kar opazimo v jutranji zarji in sončnem zahodu) umešča nad bazo, v sredino nad njima.
Dve polarni barvi, modra in rumena, v interakciji s skrivnostnim procesom, ki ga je Goethe poimanoval večanje (Steigerung), tvorita tretjo osnovno barvo, rdečo. Njo je poimenoval purpurna, saj je bila najplemenitejša od vseh.
Ilustracija: Johann Wolfgang von Goethe
RUMENO barvo je Goethe razumel kot najbližjo svetlobi. Nastane s temnenjem bele in jo povezuje z aktivnostjo, svetlobo, svetlostjo, silo, toploto, bližino, odbojnostjo in afiniteto s kislinami. V svoji največji čistosti v sebi nosi svetlobo in ima blag, navdušujoč karakter. Vzbuja topel vtis, kot je npr. občutek ob pogledu na pokrajino. Podvržena je ‘onesnaženju’ in daje nam obraten, neprijeten občutek, če se umaže. Goethe tu navede primer žvepla.
MODRO barvo s seboj prinaša temina. Nastane s svetlenjem črne. Goethe jo povezuje z umanjkanjem, senco, temo, šibkostjo, hladom, oddaljenostjo in afiniteto z bazami. Modra ima na človeško oko poseben in skoraj neopisljiv učinek. V svoji največji čistosti modra predstavlja stimulativno negacijo. V svoji pojavnosti predstavlja kontradiktornost med vzhičenostjo in počitkom. Daje nam vtis mraza in spominja na senco. V zvezi s tem modra kaže afiniteto s črno.
RDEČA (karmin) ali purpurna barva se nagiba k modri in nastane s spojem dveh ekstremov, rumene in modre. Narava bele snovi je, da s temnenjem postaja rumena, rumena pa s temnenjem postaja rdeča; črne snovi s svetlenjem postajajo modre, modra pa prek vijolične s svetlenjem prav tako prehaja v rdečo. Rdeča tako predstavlja nekakšen naravni prehod med rumeno in modro. Daje vtis dostojanstva, pa tudi miline in privlačnosti. Rdečo barvo ima Goethe za ‘najvišjo izmed vseh barvnih pojavnosti’.
Urša Lesar, ‘Pomen Goethejevega trikotnika za likovno izobraževanje’, diplomsko delo na Pedagoški fakulteti Ljubljana
Preberite več v tiskani izdaji.