Poletje 2015,
letnik XI, številka 2
Darovi naših starih
Članek, ki je pred vami, je izsek iz radijskega pogovora med urednico revije Lilipoh, Christy Korrow, in ameriškim domorodcem, zdravilcem in naturopatom Phillipom Cloudpilerjem, ki ju je gostil Glenn Brooks na KRXA v Montereyu, Kalifornija.
Kakšna je vloga starih v ameriški skupnosti domorodcev in kaj se lahko družba današnjega časa od tega nauči?
Vemo, da potrebuje človek, ko se stara, predvsem več pozornosti s strani svojega okolja. Nekoč jih nismo kar odrinili in jih zaprli v nekakšne domove. Če so želeli več pozornosti, smo na to gledali kot na srečno naključje za naše otroke. Kako pogosto je zdaj mogoče to videti? V moji družini smo imeli lepo izkušnjo. Babica moje žene je dočakala devetdeseta leta in bila je zelo šibkega zdravja. Imela je osteoporozo in Parkinsonovo bolezen in je potrebovala pomoč. Nihče drug v družini ni imel možnosti, da bi pri tem kaj naredil in odkrito povedano tudi mi nismo mogli. Bili smo zelo revni. Toda sprejeli smo jo k sebi, hvaležno smo jo sprejeli, saj smo ji bili hvaležni za njen smisel za humor, bistrost njenega uma in njeno modrost. Če pogledamo osebo, staro 92 let, in pomislimo, koliko sprememb je samo v naši kulturi in našem okolju doživela, spoznamo, koliko se lahko od nje naučimo. Moji otroci so imeli tako neverjetno srečo, da smo imeli možnost k sebi sprejeti najstarejšo članico naše družine in smo s hvaležnostjo skrbeli zanjo.
Še enkrat poudarjam, tega v naši družbi, v naši kulturi nimamo več. Imamo domove, kjer zanje skrbijo drugi.
Če ostanemo povezani z našimi starimi, se pri nas ohranja občutek, kako srca očetov povezati z otroki in srca otrok z očeti. Sklene se krog na začetku in na koncu.
Izkušnjo, da skrbimo za naše starostnike, potrebujemo, potrebujemo njihovo modrost. Ne samo to, tudi našim otrokom moramo dati priložnost, da tukaj delujejo kot zdravilci. Kajti za starejšo osebo ni treba biti zdravnik ali kakršne koli vrste medicinski strokovnjak, da si zdravilec. Vse, kar je potrebno zanje narediti, je, da jih poslušamo. In to je tisto najpomembnejše. Kadar so ob njih mladi ljudje, ki jih poslušajo, je vse, kar povedo, čudovit trenutek za učenje. Večina mladih in odraslih v vsem svojem življenju nikoli nima priložnosti, da bi doživeli nekaj takega. Zato jim odvzamemo pomembno védenje o tem, kako je bilo nekoč. In to je, žal, mogoče takoj začutiti, tudi ko pridemo v stik z ameriškimi domorodci, ki so to prav tako izgubili. Kadar ob njih ni starejših, je v njihovem življenju čutiti velik prepad. Kadar gremo v Sweat Lodge, je prva stvar, na katero pomislimo ‚vsi moji bližnji’ in najprej molimo za zdravje in dobro počutje naših starih po vsem svetu. Niti ni pomembno, ali smo z njimi v sorodu, želimo jim zdravja, želimo jim varnosti. In ker tako pogosto nimajo možnosti prinašati življenjskih odločitev zase, molimo, da bi tisti, ki zanje odločajo, to delali z duhom in z mislijo na vse dobro zanje.
Tega nikoli ne pozabimo. Mislim, da je to pomemben del ponovnega vzpostavljanja povezave s skupnostjo. Ameriški domorodci prav tako gledamo na naš planet kot na prvega naših prednikov. In zato so naši stari, starejši ljudje v naših plemenih, cerkvah, dejansko predstavniki naše matere zemlje, ki je prva med njimi. To je izjemno pomembna stvar za zdravljenje na vseh nivojih.
Spomnim se enega mojih mentorjev, sanjalo se mi ni, koliko je bil star. Ko sem ga takole gledal, se mi je zdelo, da ima 300 let. Bil je STAR. Bil je onemogel, pomagali so mu pri gibanju, bil je krhek in šibek. Pa vendar me je popeljal po pobočju in do vrha sva hodila cel dan. Potem me je ohranjal budnega tako, da me je celo noč tepel s palico, ker sem bil čuvar ognja. Preden sva to naredila, sva naredila našo tradicionalno savno. Potem sva odšla po hribu navzdol in z mano je naredil še eno.
Gotovo je imel dobrih devetdeset let. Kako ima lahko nekdo, ki je tako star, toliko življenjske moči, da naredi vse to? Še sam sem to komaj naredil, pa sem imel 19 let. Vprašal sem ga: ‘Kako je to mogoče, da lahko ti, ki si tako star, narediš vse to?’
Nasmehnil se je in rekel: ‘Skrivnost je v naslednjem: nauči se narediti vsak dan nekaj novega. Če se naučiš narediti eno novo stvar na dan, potem se nič na postara.’
To sem si za vedno zapomnil in zdaj, ko začenjajo moje kosti škripati, se tega spomnim. Prav vsak dan poskušam narediti nekaj novega.
Oddajo je v živo mogoče spremljati ob sobotah. Za več informacij lahko obiščete vibrantlivingc.com.
prevedla Marina Nuvak