Ko sem bil sam otrok, je bila otroška igra otrokovo delo. Kadar nismo bili zaposleni s hišnimi opravili ali učenjem, smo se zbrali pred blokom in se igrali. Idej za različnost iger nam ni zmanjkalo: skrivalnice, plezanje po drevesih, skakanje čez kolebnico in gumitvist, hodili smo v naravo, v gozd, kjer smo si delali bivake in loke. Med sabo smo bili izjemno povezani, ko je nastopila težava ali smo se morali rešiti iz kakšne neumnosti, smo stopili skupaj in našli rešitev, da bi se kar najbolje izvlekli iz tistega, kar smo ušpičili.
Danes je proste igre s prijatelji vedno manj. Starše razumljivo skrbi za varnost svojih otrok, hkrati pa jim v želji, da bi v prihodnosti bili čim bolj uspešni, omogočajo obiskovanje različnih dejavnosti. Velikokrat se zgodi, da starši postanejo pravi taksisti, da bi jim omogočili čim več čim zgodnejše izobrazbe saj nam vendar strokovnjaki pravijo, da manjši, kot je otrok, bolj srka znanje. Treba mu je omogočiti, da bo postal pravi mali raziskovalec, motorično spreten, če že ne uspešen športnik, glasbeno razvit, če že ne uspešen glasbenik, vešč v več jezikih in tako naprej. Dobro izkoriščen čas za zgodnje učenje se zdi prava naložba za prihodnost otroka, ponujene dejavnosti pa odlična tržna niša, saj so otroci naša prihodnost. Za prihodnost svojih otrok pa smo dolžni čim bolje poskrbeti.
Značilnost izobraževanja je učna snov, cilji, vodeno učenje, vodeno sodelovanje. Otrok je ves čas voden in pod budnim očesom mentorja. Ker morajo mentorji staršem, ki plačajo tečaje, vrniti male vsevede, jim dostikrat pripravijo že na pol pripravljene izdelke, ki jih otroci samo dokončajo, napredek spodbujajo s tekmovalnostjo, v reševanje sporov med otroki se vmešavajo nemudoma, da gre temu kar najmanj časa in je pri dejavnostih mir. Ker jih mentorji pod pritiskom pričakovane uspešnosti ves čas vodijo, jim hkrati vzamejo možnosti samostojnega razvoja in iskanja rešitev skozi domišljijo, ki jo uporabljajo pri igri. Zaradi tega starejši čedalje pogosteje ugotavljamo, da imajo otroci zaradi prenatrpanega izobraževalnega urnika v zgodnjem otroštvu slabšo koncentracijo nimajo časa, da bi se z dejavnostjo ukvarjali v svojem otroškem tempu, nimajo časa doživljati, ampak so prehitro ‘prestavljani’ v različne in preveč dejavnost. Poleg tega prepogosto slišimo otroško pritoževanje, da jim je dolgčas in ne vedo, kaj naj počnejo oz. kaj naj se igrajo. Navajeni so namreč, da jih nekdo za to animira, jim daje ideje in jih usmerja.
Še tako motorično inteligentni, naučeni vseh možnih spretnosti in športnih iger, ‘natretnirani’ in sposobni doseganja vrhunskih športnih rezultatov, ne morejo nadomestiti čustvenega in socialnega manjka, ki je nastal zaradi pomanjkanja iger v pravem otroškem pomenu besede. Ko otroci vstopijo v šolo, je tega še manj, saj je pouk vodena dejavnost. Ker na waldorfski šoli zelo cenimo dobrobiti otroške igre, jo vključujemo v kurikulum na dva načina: omogočamo prosto igro za razvoj domišljije in socialnih spretnosti, športno vzgojo pa izvajamo skozi predmet IGRE z namenom, da se otrok razvije v prosti igri in da športne vzgoje ne jemlje kot tekmovanje, ampak kot sodelovanje. In če vprašate svoje otroke po najljubšem predmetu, vam bo večina odgovorila, da so to IGRE.
Pri igrah spodbujamo otroke k razvoju domišljije, ki jo otrok dobi preko njih. Na slikovni pristop jim pričaramo domišljijski svet. Iz sten telovadnice ustvarimo gradove, se spremenimo v viteze in ukrademo spečemu zmaju zaklad, se igramo kmeta, ki preganja nagajive vrane itd. Večina otrok bo začaranih ob teh metodah, ki naredijo igro tudi jasnejšo in živahnejšo. Kadar te podobe z igro zbudimo, otroci dobijo možnost pokazati čustva, ki obstajajo pod površjem. To so strahovi in želje, ki jih skrivajo. Z igro jih lahko izrazijo in predelajo na otroški način.
Glavna prednost v predstavljanju iger na ta način je, da popolnoma preusmeri pozornost od fizičnega napora. Različno sposobnim otrokom omogoča najti vlogo, ki ji bodo kos. Stimulira ustvarjalnost, pomaga premagati strah pred rekviziti. Mnogo otrok se npr. boji žog, vrvi. Ko pa te postanejo velika vroča skleda, ki si jo je treba podajati in se je izogibati, ali darila, ki jih je treba varovati, je prav presenetljivo, kako se z veseljem vključijo. Slike iz zgodb pomagajo tem otrokom, da se sprostijo, da se igrajo sebi na ljubo in za lastno zabavo.
Vse igre, ki se izvajajo, so primerne otrokovi starosti, to pomeni, da se bo otrok igral igre, ki jih zmore izvajati v svoji starosti in pri tem ne bo doživel frustracij. V nasprotnem primeru bo otrok zasovražil določen rekvizit in ne bo uspel razviti motoričnih sposobnosti, ki bi jih ob tem pridobil. V višjih razredih, ko začne otroštvo počasi bledeti, je potrebno otrokom predstaviti takšne igre, ki jih bode krepile v fizičnih lastnostih, še poglobile socialni čut in jih pripravile na njihovo adoloscentsko obdobje.
Poleg vodenih iger pa je potrebno dati velik pomen tudi prosti igri. Prosta igra ni samo otrokova potreba, temveč tudi značilnost. Je svet zase, ki je nepogrešljivo stanje človekove zavesti. V igri se pokaže vsa človekova pestrost in izkristalizira otrokova sposobnost soočanja s samim seboj, z drugimi in naravo. Skozi prosto igro se razvija domišljija in socializacija, ki bo otroku koristila kasneje v odraslem svetu. S plezanjem po drevesu, plazenjem skozi tunel ali guganjem na gugalnici bo otrok pridobi tudi potrebne motorične sposobnosti, ki mu pomagajo pri ravnotežju in obvladanju lastnega telesa.
Potrebno je poudariti, da se bo otrok vedno lotil izzivov, ki so mu zanimivi in izvedljivi. Samostojno se nikoli ne bo lotil stvari, ki jih ne bo zmogel. Zato pri starših ni potrebno pretirano nadzorovanje vsakega njihovega giba, saj bo otrok s tem izgubil svoj intimni prostor, kjer lahko razvije svoje sposobnosti.
‘Že v antiki so ugotavljali, da znanje, ki ni utemeljeno na izkušnji, ni trajno in je neuporabno. Če otrok ne prevzema odgovornosti v svojem svetu igre ter vselej čaka na odraslo osebo, da mu pove, kaj sme in česa ne, potem pač ne moremo pričakovati, da bo v dobi odraščanja, pubertete, znal relativno mirno prenesti nove odnose s svetom, z družbenimi zahtevami po avtonomnem in odgovornem življenju.’ (Milan Hosta, Igralno zanemarjeni otroci)
Če želimo otroku najboljše, jih je potrebno prepustiti njihovi domišljiji in pustiti uživati v njihovi igrivosti in živahnosti.
Literatura:
Milan Hosta, Igralno zanemarjeni otroci, Games Children Play: How Games and Sport Help Children Develop.