Dragi Godi,
kako naj pripravim hčerko do tega, da se bo prav odločila in pri tem imela občutek, da je to bila njena odločitev?
To vprašanje mi je pred nedavnim postavila mama enajstletnice. Vprašanje je zanimivo, saj v precejšnji meri odseva glavno težavo moderne vzgoje in izobraževanja. Takšno vprašanje bi težko pričakovali v času moje generacije ali starejših generacij. To pa zato, ker je bilo takrat povsem drugačno razumevanje avtoritete, s tem pa tudi dojemanje otroka. Želja po tem, da bi otroka jemali resneje in ga ne bi frustrirali s tem, ko bi zatirali njegovo lastno voljo, je moderna. Mnogi starši hočejo v otroku videti enakovrednega partnerja in poskušajo v njegovo vzgojo uvesti demokracijo. To je teoretično gledano razumljivo. Nihče med nami ne želi biti diktator in zatirati nikogar. Vendar je to res le teorija. Z vidika praktične pedagogike pa je to nesporazum.
Moj odgovor je bil:
Draga xx,
v želji, da bi pomagali svoji hčerki, me prosite, da vam povem ukano, s katero bi vašo hčerko prepričali v nekaj, kar ni res. Če želite, da sledi vaši odločitvi, potem to ni njena odločitev. Za svojo odločitvijo morate stati in prav je, da vaša hči to ve. Avtoriteta pomeni, da odločate v dobro neke osebe tam, kjer se ta oseba ne more oziroma ne bo odločala. V otrokovem življenju je mnogo svari, o katerih on ne more odločati, saj ne more odgovarjati za posledice. Odgovornost staršev je, da otroka negujejo na zdrav način, tako da se mu ni treba odločati o tem, kaj bo na primer jedel.
Še en razlog je, zakaj se morate v večini primerov odločati vi in za temi odločitvami tudi stati. Otrok bo spoznal, da ste odločna, močna mama, ki ve, kako živeti in kaj v tej ali oni situaciji narediti. Tako boste pri otroku okrepili zaupanje, ki ga mora razviti. Otroci, ki jih pogosto sprašujejo o neštetih stvareh in s katerimi se o vsem pogovarjajo, ne morejo tako zlahka razviti zaupanja. Odrasle dojemajo kot ljudi, ki kar naprej dvomijo. Še posebno negotov se pri tem počuti majhen otrok. In sicer zato, ker se otroci v tej starosti ne učijo preko razmišljanja, ampak preko povezovanja in oponašanja svojih avtoritet. Če se boste z gotovostjo in umirjeno odločali, tudi zanj, se bo naučil biti gotov in umirjen tudi on. Če preveč dvomite, bo tudi otrok postal neodločen in negotov. Poleg tega takšna naravnanost otežuje vsakdanje življenje, tako njemu kot vam.
Naj vas potolažim, da v tej naravnanosti res niste edini. Moj nasvet je, da otroka manj sprašujte, posebno takrat, ko za to ni nobenega pravega razloga. Naj verjame, da se znate odločati in da veste, kako živeti. Bodite močni, vendar ne brez topline in humorja!
Srečno!