Poletje 2014,
letnik X, številka 2
Nancy Blanning
Majhni otroci nenehno sprašujejo. Njihovo prvotno nemo kazanje s prstom, ki bi lahko pomenilo ‘Hočem tja’, ‘Kaj je tisto?’ ali ‘Hočem’, se končno ubesedi. Prva vprašanja se pojavijo pri 18 do 24 mesecih in se večinoma začno s ‘Kaj?’. Toda tretje leto prinese več vprašanj: Kdo?, Kaj?, Kje? in Zakaj? Ko ravno začenjajo spraševati, nas njihovo otroško stanje, zavedanje, ki se prebuja, zlahka zavede.
Preprost odgovor je povsem zadovoljiv. ‘Tisto je krava. Ko krava govori, reče mu.’ Če se tukaj ustavimo, bo otrok največkrat čutil, da je dobil primeren odgovor in ne bo več spraševal. Vase sprejme vizualni vtis in besedo ter začne gradi svojo zgradbo sveta, tako da tisto, kar v resničnem svetu vidi, poveže z imenom, ki ga to ima. Vtisi postanejo spominske slike, povezane z besedami. Začne graditi pomembne temelje, na katerih potem gradi svoje razumevanje sveta.
Majhen otrok začne z osnovnimi koncepti, resnično univerzalnimi besedami. Za nekega otroka je ‘tata’ pomenilo oči, mami, babi in kuža – vsa najbolj pomembna bitja v njegovem življenju v tistem času. Postopno je, takrat ko je bil pravi čas zanj, začel razlikovati enega od drugega. Poslušal je in vsrkaval iz jezika okoli sebe, iz življenja, ne iz izčrpnih razlag.
Ko se pojavijo bolj kompleksna vprašanja, je naš moderen pogled tak, da jim začnemo razlagati znanstvena dejstva in podrobnosti, da bi jim dali intelektualno podlago, ki bi jim pomagala v tem tekmovalnem svetu. Ko odgovarjamo na njihovo vprašanje ‘Kam gre sonce ponoči?’, nas zelo močno mika, da bi opisali kroženje zemlje ter sonce in zemljo kot del sončnega sistema. Za povrhu bomo morda navrgli še luno in njeno povezavo z zemljo. Vse to je seveda z znanstvenega stališča res, vendar je zelo abstraktno; to so zgolj besede, ki jih otrok ne more povezati z dejanskimi izkušnjami. Otrok dosti verjetneje sprašuje, zakaj je tema. Zadovoljen in pomirjen bo z odgovorom: ‘Sonce je ves dan tako močno sijalo, da je utrujeno. Zdaj gre spat.’ To je odgovor, ki odgovarja otrokovemu nivoju izkušenj – če si utrujen, potrebuješ počitek. Celo veliko in močno sonce potrebuje počitek, prav tako kot otrok. Slikoviti odgovori, kot je ta, so razumljivi, ker se razlaga nanaša na nekaj, kar otrok izkusi tudi sam.
Odrasli radi razlagajo z veliko podatki. Ta tendenca pride zaradi našega navdušenja, da bi z našim otrokom delili vse svoje znanje in interes, vendar je lahko motivacija tudi strah, ki prežema našo družbo. Lahko smo zmedeni od skrbi, da se naši otroci ne bodo naučili dovolj, ne dovolj hitro, da bi lahko zadovoljno živeli. Svet tako hitro dirka mimo nas, da se komaj držimo. Ali bodo naši otroci sposobni in tekmovalni? Skrbi nas za njih.
Vendar to ni potrebno. Prišel bo čas za znanstvena dejstva in otroci si jih bodo želeli slišati. V waldorfski pedagogiki se to začne tehtno v višjih razredih osnovne šole, ko lahko dejstva dodamo bogatim, trdnim temeljem, zgrajenim na resničnih, vendar preprostih, slikovitih odgovorih. Ko otrok postavi vprašanje, mu poskušajte dati preprost odgovor, nato pa se ustavite. Če bi res rad vedel več, bo vprašal. Mnoga otroška vprašanja so le želja po zagotovilu, da nekaj spada v njihovo življenje; ne pričakujejo razprave z dejstvi. Če resnično gledamo in poslušamo, nam bodo naši otroci sami povedali, kaj pravzaprav želijo vedeti.
Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh
prevod: Marina Nuvak