Poletje 2010,
letnik VI, številka 2
Jill Taplin
Ustvarjalno življenje z otroki do sedmega leta starosti
Drugi del: spust v materijo
Nekoč sem slišala obupano kolegico reči svojemu malčku »Ne obnašaj se kot dveletni otrok!« Pa vendar, otrok se obnaša kot otrok in ne kot odrasla oseba, saj stvari drugače doživlja. Določene situacije ne more racionalizirati, tako kot to storimo odrasli – se odmakniti od problema in nanj pogledati objektivno. Zelo pomembno je, da poskusimo razumeti, kako otrok dojema svet, v katerega vstopa in ki mu prihaja naproti. Da pa bi to mogli razumeti, moramo raziskati, od kod otrok prihaja.
Beseda ‘raj’ je zelo lepa. Sama imam srečo, da v meni vzbudi same lepe predstave. Ena definicij te besede v mojem slovarju je ‘prostor blaženosti’ in všeč mi je. V njej je samo lepota, nobenega stranskega pomena ni, ki bi raj povezal s kakšnim posebnim božanstvom ali religijo.
Skušajte si predstavljati, da otroci prihajajo iz raja. Drugače povedano, iskra življenja in osebnosti se premakne v fizični dom, zgrajen v varnem zavetju maternice; predstavljajmo si, da je ta iskra prišla iz raja. Kaj naj bi to pomenilo? Da smo mi vsi, preden smo bili majčkeni dojenčki, ki se trudijo priti na svet izvrševati svojo nalogo, se srečati s svetom ter ga skušati razumeti, bili prebivalci nekega drugega prostora. In katere besede sama povezujem s tem prostorom? Lepota, vedrina, red, dom angelov. Še ena beseda je, ki vzbuja v meni same lepe predstave. Angeli, ki si jih predstavljam kot lesketajoča se bitja, napolnjena s svetlobo, živeča v tistem prostoru blaženosti, ki te iskrice osebnosti, ki čakajo, da se vselijo v svoj dom na fizični zemlji, negujejo, varujejo in jim s svojimi krili dajejo zavetje. Morda nekdo težko sprejme govorjenje o raju, toda prosim ga, da za trenutek odloži te svoje skrbi in pogleda, kaj bi otroku lahko pomenilo, da je prišel na zemljo iz raja in da so mu pri tem pomagali angeli.
Na svet prihajam pripravljen na sprejemanje
Vsi mi in naši otroci smo nekoč živeli na zvezdnih poljanah raja. Živeli smo v deželi resnice, lepote in dobrote. Okoli nas so urejeno krožila kozmična telesa. Bili smo v zavetju angelov, arhangelov ter vseh prebivalcev raja, ki so nam v nežnem okolju pomagali zbrati posebne darove zase. Srečevali smo se in se skupaj igrali na mehkih zvezdnih poljanah, kjer nismo potrebovali čevljev, saj tam ni bilo ničesar ostrega, kar bi nas lahko ranilo. Potem smo z nekaterimi svojimi posebnimi prijatelji prišli do rajskih vrat in pogledali dol na zemljo. S svojimi rajskimi očmi smo jo videli v vsej njeni očarljivosti – gore in oceane, gozdove, polja in puščave. Videli smo, da ljudje na zemlji delajo, da spreminjajo svoje okolje povsod, kjer bivajo. In videli smo mame in očete, ki čakajo na nas. Navdalo nas je veliko hrepenenje po tem, da odidemo tja in s sabo odnesemo darove, ki so nam bili tu podarjeni. Hoteli smo zapustiti mesto blaženosti, ker smo vedeli, da imamo nalogo, ki jo lahko izvršimo le na zemlji. Pogledali smo dol in se spraševali, v kateri dom bomo šli.
To je zgodba, ki jo na začetku vsakega šolskega leta povem mojim otrokom v vrtcu. Potem jim povem tudi, da nam je nadangel Mihael povedal, da so ceste, ki jih moramo prehoditi na zemlji, včasih posute s kamenjem, zato bo potrebno nositi čevlje. Malčkom tudi povem, da so se nekateri mali angeli v raju tako radi igrali skupaj, da so hoteli biti skupaj tudi na zemlji. Prijazni angeli so jim razložili, da jih je preveč, da bi lahko bili vsi v eni družini, vendar se bodo vsi nekoč na zemlji spet srečali in se skupaj igrali. In nato se je vsak od malih angelov, ko je zanj prišel čas, po mavričnem mostu odpravil na zemljo v dom, ki ga je čakal.
To je zgodba, ki jo imajo vsi malčki zelo radi, a hkrati je to tudi za nas slika otrokovega potovanja na zemljo. Staršem, vzgojiteljem in učiteljem lahko zelo pomaga, ker tako dobro pokaže novorojenčkov odnos do okolja. V rajskem območju ni potreboval nobene obrambe, saj je bil obdan z resnico, lepoto in dobroto, ničesar ni bilo, kar bi ga prizadelo. Lahko je bil popolnoma odprt do okolja in varno je lahko vase sprejemal prav vse. Potem se je, še vedno povsem odprt rodil, prevzel fizično telo ter hkrati vse okoliščine na zemlji. Vsi pridemo na svet s široko odprtimi rokami, z dlanmi obrnjenimi navzgor, pripravljeni na sprejemanje.
Se nadaljuje.
objavljeno v reviji New View
prevod: Marina Nuvak