Pomlad 2013,
letnik IX, številka 1
Dorit Winter
Star pregovor pravi, da se kot učitelj rodiš in ne narediš. In v tem bi lahko bilo več kot le zrno resnice. V prejšnjih časih, takrat ko sem sama hodila v srednjo šolo, so bili waldorfski učitelji rojeni za ta poklic; ne pripravljeni na nekem izobraževanju, kajti to niti ni obstajalo.
Leta 1964 sem maturirala na šoli Rudolfa Steinerja v New Yorku, in učili so me, kot jim jaz pravim, člani panteona’ waldorfskih učiteljev v Severni Ameriki. Ti prvotni waldorfski učitelji so bili prvotni na mnogo načinov. Nam, mladim, so se vsem zdeli nekoliko nenavadni. Zagotovo se nam niso zdeli kul. Vendar smo jih spoštovali. Spoštovali smo njihovo nenavadnost. Jasno nam je bilo, da nas učijo učitelji, za katere se je zdelo, da so oddaljeni od modnih novosti, trendov in popularne kulture. Bili so ‘učitelji’. Učili so nas. In to so opravljali z obilico izkušenj, znanja, moči in topline.
Z nekaterimi od njih sem se znova srečala v svojih poznih dvajsetih letih, ko sem na tej isti šoli začela učiti. Mnogi od njih so bili kasneje moji kolegi na waldorfskih konferencah in drugih dogodkih. Osupla sem bila nad tem, kako so znali zbuditi zanimanje, nad njihovo neomajnostjo, njihovo trdno človečnostjo. Večina jih je bilo rojenih učiteljev; eden ali dva sta študirala antropozofijo v Evropi; vsaj eden od njih je obiskoval izobraževanje za waldorfske učitelje v Nemčiji. A večini učiteljev tistega časa takšno izobraževanje ni bilo na voljo. Tako so se učili pri delu, ob delu ter skozi lastno izobraževanje in razvoj.
Danes, ko sem enaindvajset let v tem poklicu izobraževanja waldorfskih učiteljev, iz izkušnje vem, da se waldorfski učitelji, razen redkih izjem, ne rodijo več. Nekateri so rojeni učitelji; še vedno pa se morajo naučiti waldorfskega dela. In kaj je to? Ah, ja, test za pogovor na potovanju z letalom:
‘Sem računalniški programer,’ reče vaš sosed na letalu. ‘In vi?’
‘Jaz sem … oh .. jaz učim.’
‘Kaj učite?’
‘Učim učitelje, kako naj učijo.’
‘O?’
Vzdih: ‘Učim učitelje, kako biti waldorfski učitelji.’
‘Oh ja, waldforfski, slišal sem že za to. To je za (izberite eno ali več razlag):
- otroke z disleksijo
- glasbeno nadarjene otroke
- majhne otroke
- otroke, ki potrebujejo umetnost
- otroke bogatih družin
In zdaj moram dobronamernemu poizvedovalcu, ki mu niso znane predpostavke, metode in cilji waldorfske pedagogike razložiti, kaj to je. Kako to narediti? In kako potem razložiti, kaj pomeni izobraževanje waldorfskih učiteljev? To je pomemben trenutek, od katerega je odvisno marsikaj.
Enako razlago o sami waldorfski pedagogiki in o bistvu izobraževanja waldorfskih učiteljev moram dati tudi mojim odraslim študentom. Tudi med njimi so mnogi, vsaj na začetku, le dobronamerni poizvedovalci. Kar povem, mora biti skoraj osebno in večplastno, saj je odvisno od poizvedovalca. Več nians bistrosti ko je pri njem prisotnih, bolj pester je lahko odgovor. S študenti se tudi po 1140 urah našega izobraževanja še vedno ukvarjamo z vprašanjem ‘Kaj je waldorfsko?’ in ‘Kaj pravzaprav v našem seminarju delamo?’
Preberite več v tiskani izdaji.
Članek je bil objavljen na internetni strani waldorftoday.com
prevod: Marina Nuvak