Ko na svetu nastane nekaj novega, se to vedno najprej rodi kot misel. Na ta način ustvarjamo prihodnost. Vse, kar oblikuje prihodnost, najsi bo to stroj, stavba, roman ali opera, se rodi iz misli. Še nikoli nismo toliko kot danes razmišljali o tem, kaj nam pripravlja prihodnost. Stoletja se je človeštvo ukvarjalo predvsem s tremi stiskami: lakoto, boleznijo in vojno. Večini današnje populacije, posebno tisti, ki živi v Evropi, pa te stiske niso več pomembne. Nekdaj so se ljudje, v veri, da so naravne katastrofe, kot so lakota in kuga, delo božjega besa, pokesali pred bogovi. Danes le redki verjamejo, da je tako, in zaupajo v znanstveni napredek. Znanost nam je omogočila, da preprečimo stradanje in epidemije in verjetnost, da bi doživeli vojne, se zdi zelo oddaljena.
Torej lahko zdaj, ko nismo nič več obremenjeni z osnovnimi problemi preživetja, prvič v zgodovini dvignemo glavo in pogledamo v prihodnost kot posameznik ali kot skupnost posamično. V času, ko je moderna družba vero v višji božanski načrt v veliki meri zavrnila, se sprašujemo, kako najti smisel življenja. Brez smisla bo družba vedno v nevarnosti, da se sooči z lastnim propadom.
S katerimi stiskami se bo ukvarjalo človeštvo v prihodnje? Kakšno življenje bi želeli za naše otroke in vnuke? Kakšna je naša vizija? Kaj bomo v prihodnje naredili sami s sabo? Čému bomo morali v času odločilne spremembe nameniti svojo pozornost? Katere vrednote je potrebno uveljaviti v svetu biotehnologije, informacijske tehnologije, kompjuterizacije, robotov in umetne inteligence? Takšne vrste vprašanja so postala izziv tvorcem vzgoje in izobraževanja.
Pogled v prihodnost nam očitno pokaže, da bodo v nekaj desetletjih izginila vsa delovna mesta. Evropsko gospodarstvo vse manj temelji na surovinah, saj ni več odvisno od mineralnih virov ali celo žitnih polj. Pri vse več opravilih bo ljudi nadomestila umetna inteligenca. Ljudje imajo tako fizične kot kognitivne sposobnosti. Stroji jih na fizičnem področju že v veliki meri posnemajo in lahko zdaj že učinkovito tekmujejo tudi na rastočem področju kognitivnih opravil. Problem ne bo nujno v ustvarjanju novih delovnih mest, ampak v tem, ali lahko zaposleni delajo bolje od algoritmov1. Nekateri komentatorji napovedujejo, da bi se lahko pojavil nov sloj ljudi, ki mu pravijo ‘neuporabni sloj’. Ne le, da bodo nezaposleni, ampak bodo zaradi težav s prilagajanjem na druge oblike zaposlitev nezaposljivi. Gotovo bodo ustvarjena nova delovna mesta, toda nove oblike zaposlitve bodo zahtevale večjo fleksibilnost in uvid kot prej. Hitrost znanstveno-tehnološkega napredka je tolikšna, da se bo od ljudi pričakovalo, da vsako desetletje sami sebe na novo ‘izumijo’. Da bi videli te pokazatelje, ne rabimo kristalne krogle ali biti pesimistični.
Očitno je, da bo glavni gospodarski vir postala generacija novih idej. Nihče, naj bodo to politiki, psihologi ali učitelji, ne zanikajo, da je kreativnost vse pogostejši ključ do blagostanja posameznika in razcveta družbe. V naši bogati, potrošniško usmerjeni družbi, osredotočeni na neprekosljivo gospodarsko rast, bo vedno obstajalo tudi nezadovoljstvo, saj ljudje niso zadovoljni s tem, kar že imajo. Zato bo vsesplošen odziv hrepenenje po nečem boljšem, večjem in okusnejšem ter kratkoročno bolj zadovoljujočem.
Glavni problem bo, kako zaposliti rastoča območja prebivalstva. Lahko bi jih na neki način zabavali. Toda nihče ne verjame, da je to modra rešitev. Če želimo negovati veselje do življenja, morajo biti ljudje zaposleni z nečim smiselnim, nečim, kar daje življenju pomen. Sicer se jim bo zmešalo. Ena rešitev bi lahko bila več uporabe računalniških igric. Danes lahko vidimo, da mladi vedno več časa preživijo v svetu navidezne resničnosti. Možno je, da bi jim take vrste aktivnosti nudile veliko večjo čustveno angažiranost in vznemirjenje kot zunanji svet. Druga rešitev bi lahko bila tista iz starih časov, pripadnost religiji. V preteklosti so vere dajale množicam smisel življenja in uravnavale njihov način življenja. Vendar pa to,da ljudje ne bodo imeli več dela, ne bo nujno pomenilo tudi konec smisla, kajti ta prej prihaja iz domiselnosti kot od dela.
Z mislijo na te dejavnike lahko pogledamo na vprašanje vzgoje in izobraževanja prihodnjih generacij. Saj vendar vzgajamo in izobražujemo za prihodnost. V svetu, ki se tako hitro spreminja, se nam tudi sanja ne, kako bodo stvari izgledale, ko bodo letošnji prvošolci zaključili svoje obvezno izobraževanje, kaj šele takrat, ko se bodo izšolali za poklic, ki so ga izbrali.
Vprašati se moramo: Kaj je pravzaprav vzgoja in izobraževanje? Namen našega bivanja je, kar se da najbolje razviti zametek elementa človečnosti. Pri učencih je potrebno kultivirati njihove prefinjene čute, nagovoriti njihov čut za zdrav duh, tako da se lahko pokažejo njihovi potenciali, v dobro obeh, posameznika in družbe. Nasprotje izobraževanja je manipulacija, do katere pride samo zaradi pomanjkanja vere v enkratnost učencev v naši oskrbi.
Leta 1919, v času, ko je prišlo v Evropi do popolnega preobrata, je bila v Stutgartu ustanovljena waldorfska šola. Njen ustanovitelj Rudolf Steiner je predstavil motive za ustanovitev šole in dal jasno vedeti, da ‘vprašanje izobrazbe ne bi smelo biti, kaj mora posameznik vedeti ali biti sposoben narediti v družbi, kakor je to sedaj. Raje bi se morali vprašati, kakšne zmožnosti naj bi našli v vsakem človeškem bitju, ki jih je mogoče razvijati. To bo omogočilo, da v družbo vnesemo vedno nova spoznanja in energije.’2
V zagovor dobro uravnoteženemu liberalnemu izobraževanju
Od nastopa moderne ere se človeštvo upravičeno ponaša s svojimi znanstvenimi dosežki. Napredek, ki ga je naredilo v razmeroma kratkem časovnem razdobju, presega najbolj nore upe in sanje naših pradedov. Zato tudi znanosti zaupamo kot še nikoli prej. Obstaja splošno prepričanje, da nam znanost lahko omogoči dolgo življenje, udobje in blaginjo. V znanstvene raziskave vlagamo, v veri, da lahko v prihodnosti dosežemo zadovoljstvo, ogromne vsote kapitala. Naša vera v znanost je odvisna od vlad, podjetij in privatnih donatorjev, ki financirajo velike stroške, potrebne za znanstvene raziskave. To je v šolah privedlo do poudarka na znanosti namesto na liberalno izobraževanje, kjer imajo družboslovje, umetnost in rokodelstvo enako težo kot znanost in tehnologija. Walter Gropius, arhitekt, inženir in učitelj, ustanovitelj podjetja Bauhaus, je videl edino možno pot izobraževanja v povezovanju različnih predmetov. Napisal je, da ‘bi morali zakone fizičnega in intelektualnega sveta ter sveta delovanja duha izražati istočasno.’ Verjel je, da edino pravo šolanje uri um, telo in duha. Znanstvenik našega časa se mora potruditi za sintezo in holistični pogled na svet. Zato je verjel, da mora izobraževanje poskušati ponovno združiti poezijo in fiziko, umetnost in kemijo, glasbo in biologijo, ples in sociologijo ter vse druge kombinacije estetskega in analitičnega znanja.
Preberite več v tiskani izdaji.
Opombe:
1 algoritem: metodološko sosledje, ki se uporablja pri kalkuliranju in sprejemanju odločitev. Npr.: Recept za govejo juho je algoritem. Predpisani so koraki, kako priti do rezultata.
2 Steiner, Rudolf: predavanje 17. Julija 1924 v Arnheimu. Objavljeno pod naslovom ‘Človeške vrednote v izobraževanju’.