Zima 2011,
letnik VII, številka 4
Mario Čuletić
Čeprav segajo njeni prvi začetki le v leto 1912 – to je torej zelo mlada umetnost – se je evritmija kljub temu zelo hitro razširila v vsa evropska središča in se uveljavila na različnih področjih kulturnega življenja. Razdelila se je na umetniško, pedagoško in zdravilno evritmijo, umetniška pa se je nadalje razdelila na govorno evritmijo (vidni govor) in zvočno evritmijo (vidno petje).
Vidni govor
Kot se pri glasovnem govoru zvoki spajajo v besede, se pri vidnem govoru to dogaja s kretnjo. Pri obeh govorih se določeni glasovi v besedi bolje slišijo, drugi, manj pomembni, pa slabše. Tudi v vidnem govoru se da, ne le z vsebino, ampak z raznolikim izražanjem posameznih glasov, izraziti zdaj čutenje, zdaj voljo, zdaj misel. Čeprav se ne spreminjajo splošni zakoni, po katerih se z značilnimi kretnjami izražajo posamezni glasovi (vsebina v osnovi ostaja ista), pa vendar zaradi načina izražanja obstaja popolna svoboda umetniškega izražanja. Dva evritmista bosta isto izrazila na dva različna načina, tako kot bosta dva portretista, ali dva pevca na dva različna načina naslikala isti obraz ali odpela isto arijo. Ni mogoče opisati neskončne raznolikosti, ki jo je mogoče vnesti v izražanje vsakega posamičnega glasu. To je prav tako kot pri obliki človeških teles: vsa so enaka, pa vendar je vsako drugačno.
V estetskem delovanju oblik posameznih človeških teles obstajajo zelo velike razlike. Prav tako tudi ni takoj umetnik vsak, ki se nauči evritmijsko abecedo. Ko pa se z evritmijo resnično umetniško prikaže neka pesem, takrat je to prav tako visoka umetnost kot poezija. Tudi razumljiva je prav tako, le da običajno naše oko ni enako dobro vajeno gledati besede, kot je uho vajeno poslušati. A le na začetku lahko vidni govor na nas deluje kot lepo recitirana pesem, katere smisla nismo ujeli. Za splošno umetniško kulturo vsakega posameznika je izredno pomembno, da se nauči govora kretenj prav v primeru, če mu prirojen smisel za umetnost ne omogoča, da bi jo zlahka razumel. To je za razumevanje umetniških kretenj, ki oblikujejo človekove oblike, enako pomembno, kot se je pomembno naučiti govoriti, da bi razumeli poezijo. Evritmije se ne učimo zato, da bi vsi postali umetniki, kot se ne učimo govoriti zato, da bi vsi postali pesniki. Vsaka umetnost bogati našo dušo, toda evritmija je še bolj privlačna od vsake druge umetnosti, ker je vzvišena in plodna, a povsem nova, do sedaj nepoznana veja umetnosti.
Vidno petje
To je vidni govor, razvit v čisto posebno smer; kot petje pri govoru, ki ga poslušamo. Začne se s kretnjami, ki izražajo vokale, ker se muzikalnost človekovega govora vedno izraža s samoglasniki. Tudi pevec se v glavnem poslužuje samoglasnikov ali tistih soglasnikov, ki lahko zvenijo kot samoglasniki (npr. R). S tonsko evritmijo se glasbena dela izražajo po vseh zakonih glasbe. V njej je mogoče videti tako dur in mol kot takt in ritem melodije, z vsemi razlikami v čutenju in individualnimi obarvanji, ki jih je mogoče slišati pri petju. Mnogi ljudje, ki jim je bila doslej glasba le nejasno nagovarjanje, začnejo ob opazovanju vidnega petja razumevati skrivnost izražanja glasbene umetnosti. To bomo laže razumeli, če pomislimo, da je veliko lažje doživeti vse tisto, kar se istočasno izrazi na dva načina; kot se v govorni evritmiji kretnje izvajajo ob recitiranju, se tudi vidno petje izvaja ob glasbi.
Težko je opisati, kako se z vidnim petjem izražajo posamezni glasbeni zakoni. Veliko lažje bo, če tonsko evritmijo enkrat vidimo, kot če slišimo deset različnih razlag.
Zdravilna evritmija
Njen namen je, da zdravi obolel človeški organizem. Pri takem organizmu je porušena naravna harmonija. V prejšnjem poglavju je bilo omenjeno, da takrat, ko proučujemo in vadimo umetniško evritmijo, v zavest prikličemo nekaj, česar se prej nismo čisto nič zavedali: delovanje tistega stvaritelja – kiparja iz človekove notranjosti. Prodremo v nekaj, kar se je do tedaj dogajalo brez naše volje in našega védenja. Človekovo delovanje pri ustvarjanju nekega novega človeškega bitja na Zemlji gotovo ni nič bolj aktivno kot njegovo sodelovanje pri ustvarjanju tiste punčke, ki jo naroči iz trgovine.
Kdo torej iz notranjosti človeškega zametka ustvarja oblike telesa? Mar ni to naš človeški duh? Tisti isti duh, ki je gospodar besed? Tudi on je ni sam ustvaril, pa vendar jo je pridobil. Ni se je zavestno naučil, tako kot se odrasel človek nauči tujega jezika. Ampak naučiti se tujega jezika pravzaprav ni nekaj novega. To pomeni, da razviješ sposobnost govora v neki novi smeri. Toda človek je nekoč dobil samo sposobnost govora! V življenju najbolj preprostega človeka obstajajo torej zapletena stanja, ki daleč presegajo modrost najbolj modrega človeka. Čeprav je človek pri tem v resnici sam aktiven, ga mora pri tem nekdo voditi. Verjetno nekdo, ki mu je znanje o vseh teh stanjih bolj jasno kot človeku.
Nekdo bo pomislil, da se otrok uči govoriti od ljudi okoli sebe. Vendar je to le delno res. Če želimo nekoga nekaj naučiti, mora biti ta za to dovolj inteligenten. Otrok ni nikoli tako inteligenten, kolikor je težka naloga, ki je pred njim. Uči se zato, ker v njem živi neka nezavedna sposobnost učenja, katere odrasel, inteligenten človek nima več. To lahko vidimo pri odraslem človeku, ki se želi naučiti izgovorjave tujih jezikov.