Poletje 2013,
letnik IX, številka 2
Gerald Huther
Nevrobiološki razlogi za pripovedovanje pravljic
Predstavljajte si, da bi imeli čarobni napoj, ki bi otroke pripravil do tega, da bi mirno sedeli in poslušali; to bi hkrati spodbudilo njihovo domišljijo in razširilo besedni zaklad ter s tem še dodatno razvilo zmožnost vživljanjav življenje drugega in sočustvovanja, kar tudi okrepi otrokovo zaupanje in mu omogoči, da pogumno in samozavestno pogleda v prihodnost. Takšen čarobni napoj dejansko obstaja: to so pravljice, ki jih pripovedujemo ali beremo našim otrokom. Pouk pripovedovanja zgodb je najvišja oblika poučevanja.
Otroci (in tudi odrasli) se najlažje učijo, če jim pride nekaj nekako ‘pod kožo’, če so torej aktivirani emocionalni centri v možganih in se oblikuje ter sprosti več kurirjev, ki pospešujejo nastajanje povezav med živčnimi celicami. Ena možnost za doseganje takšne, za učenje tako optimalno odprte situacije, je igra, v kateri otroci odkrivajo sebe in svet. Naslednja, v kateri izvedo nekaj o svetu in življenju, je pripovedovanje zgodb. To najbolje deluje, če pravljico prebere ali pripoveduje nekdo, ki mu otrok zaupa in ki mu je blizu. Da ustvarimo pravi ‘naval’ razburjenja (tj. da se čustveni centri v možganih vnamejo, vendar ne preveč, da ne ‘sprožijo alarma’, ker je otrok pripeljan v stanje strahu in groze), je pomembno vzdušje. Prižgemo lahko svečo in čas za zgodbo spremenimo v pravi obred. To otrokom pomaga, da se umirijo in se zberejo. Le na ta način lahko zgradijo in stabilizirajo kompleksne stimulacijske vzorce v svojih možganih. Pomembno je, kako pravljico povemo ali preberemo. Otrok mora opaziti, da je tudi pripovedovalec sam navdušen ali ganjen, osupel ali pretresen. Emocionalne iskre se lahko prenašajo le, če otroka ves čas gledamo in se izrazi odgovarjajoče čustvo.
Ta tesen stik z otrokom in povratna informacija, da je čustveno ves čas ‘vpleten’, dosežemo bolje, če pravljico, namesto da bi jo brali, pripovedujemo. Kasetofoni in video posnetki so za to popolnoma neustrezni, ker se ti pripomočki preprosto ne morejo prilagoditi odzivom in vzklikom otroka. Pustijo ga samega s svojimi čustvi. Čudežni napoj torej ni pravljica kot taka, ampak čustvena povezava z vsebino in ljudmi v pravljici, s katerimi si otrok med poslušanjem, ob zanosni podpori pripovedovalca ali bralca, dovoli biti povezan.
Toda to še ni vse, saj se nekaj zgodi tudi v možganih človeka, ki otrokom pravljico pripoveduje ali bere. Prebudijo se stari spomini; ne le spomini glede vsebine zgodbe, ampak predvsem vsi spomini na to, kako je bilo, ko so kot otroku njemu pripovedovali to pravljico. Takrat zaživi vzdušje tistega časa, prijeten občutek intenzivnega sožitja z njemu drago osebo. Vse te stvari se iz bogastva izkušenj zgodnjega otroštva jasno pokažejo na površju. Ker stare pravljice na splošno prebudijo takšne lepe, zgodnje lepe spomine, dajejo na nek skrivnosten način moč tudi nam odraslim. Notranji nemir, skrbi in strahovi izginejo. So torej balzam tudi za duše odraslih.
Vendar tudi to še ni vse. Pravljice ne le prenašajo zgodbe, ampak tudi z njimi povezane prispodobe – sporočila, ki jih imajo v sebi, o odraslih v določeni družini, rodu, skupnosti in navsezadnje določene kulturne sredine, v kateri otrok raste. Na ta način ustvarjajo skupno bazo domačih in znanih stvari, védenja, ki so ga člani skupnosti odkrili in ga razširili med svojimi člani. Pomagajo torej kreirati identiteto in na ta način okrepijo povezanost skupnosti. Z drugimi besedami – zagotovijo enotnost kulturne skupnosti.
Kot so raziskovalci možganov z novimi metodami zaznavanja procedur predstavljanja nedavno dokazali, se povezljivost med živčnimi celicami v možganih, ki predstavljajo vzorce mišljenja, čutenja in delovanja, v veliko večji meri oblikuje preko lastnih izkušenj, kot so domnevali. Izkušnje, ki so odločilne za naše lastno in kolektivno obvladovanje življenja in razvoj odnosov, se prenašajo iz ene generacije na drugo. Pravljice so sredstvo za prenašanje pomembnih sporočil o življenju in navezovanju stikov z drugimi. Odločilno vplivajo na zmožnosti sobivanja, kreativnost in domišljijski svet človeštva.
prevod: Marina Nuvak